Ustanovitev šole in začetni koraki

Današnja Srednja šola tehniških strok Šiška je bila ustanovljena kot Industrijska kovinar ska šola Litostroj v sklopu podjetja Litostroj in sicer z odločbo Glavne direkcije kovinske industrije LR Slovenije dne 27. oktobra 1947 in z odločbo Ministrstva za industrijo in rudarstvo LR Slovenije dne 29. januarja 1948. Učenci so imeli takrat na teden kar 46 ur teoretičnega in praktičnega pouka. V prvem letu je šolo obiskovalo 55 učencev, v drugem šolskem letu pa skupaj že 111 učencev. V šolskem letu 1949/50 je šola dala prve absolvente.

Razvijanje temeljev sodobnega poklicnega izobraževanja (1949 – 1960)

Šola je že od samega začetka dajala opazne rezultate. Uspešno je razvijala metodično-didaktične modele teoretičnega in praktičnega pouka, specialno metodiko praktičnega pouka in skrbela za kulturo in vzgojo učencev ter ustrezno kadrovsko politiko.

S prizadevanji za poglobitev vzgojno-izobraževalnega dela je šola postajala vse bolj znana. Obiskovali so jo učitelji in vodstveni delavci iz drugih šol Slovenije in Jugoslavije, pa tudi prosvetni delavci in strokovnjaki izobraževalnih institucij ter uradov ministrstev iz tujine. Litostrojska šola je postala tudi eksperimentalna šola Zavoda za strokovno izobraževanje LRS oz. Zavoda za šolstvo SRS.

Razširitev izobraževanja na odrasle in Iskrina podjetja (1960 – 1973)

S širitvijo proizvodnje in večanjem števila zaposlenih v Litostroju so se povečevale tudi potrebe po izobraževanju in izpopolnjevanju odraslih. Šola je prerasla v izobraževalni center, ki je pomenu in razvoju izobraževanja mladih in odraslih posvečal enako pozornost.

Združeno podjetje Iskra se je v začetku sedemdesetih let moralo odločiti o nadaljnji usodi svoje poklicne šole v Ljubljani, ki je delovala v zelo slabih pogojih. Dogovorila se je z Litostrojem in njegovim izobraževalnim centrom, da bo izobraževala učence za svoje tovarne na ljubljanskem področju v litostrojski šoli.

Iskra je pri litostrojski šoli zgradila večji prizidek z delavnicami in učilnicami za praktični pouk elektro poklicev ter garderobe učencev. Učilnice je sodobno opremila. V prizidku se je pričel pouk februarja 1973. Šolo je odslej obiskovalo v vseh letnikih vsako leto 500 do 600 učencev. Z vključitvijo učencev Iskrine šole v litostrojsko poklicno šolo je šola prevzela obveznosti vodenja in izvajanja pouka v dislociranih oddelkih za izobraževanje RTV mehanikov v Sežani, pri tamkajšnji Iskrini tovarni radijskih in drugih akustičnih aparatov.

Na pragu šolske reforme (1973 – 1981)

Pomembna je bila namestitev socialne delavke. Imela je pomemben delež pri uresničevanju vzgojnih smotrov šole, podobno na svojem področju tudi knjižničarka šolske knjižnice. Okrepile so se interesne dejavnosti učencev, šola pa jih je s pomočjo podjetij materialno podpirala. Smučarska šola na Soriški planini, obvezna za vse učence drugega letnika, se je tudi ob povečanem številu učencev dobro uveljavila.

V novozgrajenem vzgojno-izobraževalnem centru v Ivančni Gorici so načrtovali razvoj srednjega izobraževanja za potrebe kovinsko predelovalne industrije in metalurgije severozahodnega dela Dolenjske. Na predlog Republiške izobraževalne skupnosti je litostrojska šola prevzela status matične šole.

Delo in razvoj šole v usmerjenem izobraževanju (1981 – 1987)

Šola je ob tesni povezavi z Litostrojem in Iskro razvila organizacijske in vsebinske značilnosti, ki jih usmerjeno izobraževanje pri strokovnih šolah ni izključevalo. Zato je laže kot večina šol izvajala nekatere nove sestavine usmerjenega izobraževanja, kar pa ne pomeni, da se ni bilo potrebno kritično soočiti s slabimi rešitvami reforme. Med drugim je bilo tako s praktičnim poukom. Zaradi obsežne skupne splošno izobraževalne, vzgojno-izobrazbene osnove se je namreč fond ur zlasti za praktični pouk bistveno zmanjšal. Poleg tega so v novih programih združevali usposabljanje za več poklicev hkrati po skupnem, enem učnem načrtu (npr. oblikovalec kovin).

Pomembna pridobitev šole so bili štiriletni programi strojnih in elektrotehnikov. Pri triletnih programih pa je predlagala, da bi bolj ustrezno zastavili pouk tujega jezika in uvedbo pouka računalništva kot del vsebin pri predmetu osnove tehnike in proizvodnje, ure proizvodnega dela pa naj bi namenili za praktični pouk. Učitelji so zahtevali tudi vsebinske spremembe v predmetnikih in učnih načrtih. Šola je še posebej poudarila potrebo po izobraževanju o računalniško krmiljeni obdelavi, CNC tehnologiji. V ta namen je nabavila opremo in uredila specializirano učilnico.

V letih usmerjenega izobraževanja je dosegla šola tudi precejšen napredek. Bistveno se je izboljšala in posodobila materialna osnova za izvajanje pouka. Po adaptacijah učilnic za nove splošno izobraževalne predmete (biologija, fizika, kemija), je Litostroj zgradil veliko dvonadstropno šolsko poslopje s 14 specializiranimi učilnicami za strokovno teoretični pouk ter z novimi prostori za šolsko knjižnico, interesne dejavnosti učencev ter nekatere druge potrebe. To je omogočilo skoraj v celoti enoizmenski pouk in še povečalo možnosti za izobraževanje odraslih. Očiten je bil napredek pri posodabljanju izobraževanja z uvajanjem najsodobnejše strokovne in učne tehnologije: specializirane učilnice, laboratorijski pouk, računalništvo, obdelava na računalniško krmiljenih strojih, CNC.

Načrti vpisa so bili v vseh letih tega obdobja doseženi, razen v metalurški usmeritvi, pri elektrotehniški pa vsako leto preseženi. Pomemben dejavnik za večji vpis je bila prav tako zavestna pedagoška odločitev šole, pa tudi potrebe Litostroja in Iskre, da izvaja raznovrstne programe treh pomembnih strokovnih usmeritev (kovinarstvo - strojništvo, metalurgija, elektrotehnika - elektronika) različnih stopenj zahtevnosti, od skrajšanega dvoletnega do vključno štiriletnega izobraževanja tehnikov.

Na pobudo nemških in slovenskih sindikatov je prišlo v letih 1983 - 1985 do več enotedenskih obiskov in tekmovanj v strokovnem znanju in praktičnem delu med učenci litostrojske in nemške šole v Stuttgartu. Tekmovanja in izmenjava izkušenj med učitelji, spremljevalci obeh šol, so potekala izmenoma v Stuttgartu in v Ljubljani. Rezultati tekmovanj so pokazali, da so se, kljub razlikam v deležu praktičnega pouka v času šolanja, učenci litostrojske šole enako uspešno uveljavili.

Druge značilnosti vzgojno-izobraževalnega dela v litostrojski šoli

Šola je posvečala veliko pozornosti načrtovanju pouka, učiteljevim pripravam, čimbolj sprotnemu ocenjevanju in načrtovanju drugih oblik preverjanja znanja. V šolskih delavnicah je služba za pripravo dela priskrbela material za vsako vajo, v skladišču je bilo na razpolago orodje. Tako so se učitelji praktičnega pouka lahko posvetili svoji pedagoško-didaktični vlogi, v višjih letnikih pa tudi nalogam delavniške proizvodnje. Ta je imela svojo vzgojno, didaktično in finančno vlogo. Izdelke za šolsko proizvodnjo so skrbno izbirali glede na postopno pridobivanje usposobljenosti za poklicna dela.

Izdelke učencev je ocenjeval s tehniške plati poseben ocenjevalec po vnaprej postavljenem sistemu, podobnemu tehnični kontroli v podjetju. Učitelji praktičnega pouka so ocenjevali delavniški dnevnik in nekatere druge elemente, ki so skupaj z omenjenima sestavljali oceno praktičnega pouka.

K navedenemu je potrebno dodati skrb zdravnikov v litostrojski ambulanti za zdravstveno vzgojo na šoli in v domu učencev, skrb za varnost učencev pri praktičnem pouku in drugih aktivnostih, materialno pomoč v času šolanja (mesečne nagrade, kasneje štipendije, nižja oskrbnina v domu učencev, velika šolska knjižnica, pomoč pri oskrbi s šolskimi potrebščinami itd.).

Za svoje delo je prejela šola številna priznanja, med njimi dvakrat najvišji republiški priznanji na področju vzgoje in izobraževanja: šola in ravnatelj Žagarjevo priznanje.

Zadnja leta litostrojskega obdobja (1987 – 1991)

Po štiridesetih letih dela in razvoja šole so se začele razmere, v katerih je delovala šola, močno spreminjati. Na to so najbolj vplivale spremembe v odnosu Litostroja do šole, ki jih je povzročilo slabšanje gospodarskih razmer. Šola je zašla v brezvetrje, ki ni bilo najbolj vzpodbudno za njen nadaljnji razvoj.

Sprememba lastnika in gospodarja šole (1992)

25.03.1992 sta Litostroj in Republika Slovenija na osnovi obojestranskih interesov sklenila pogodbo o prenosu premoženja ter pravic in dolžnosti ustanovitelja šole z Litostroja na Republiko Slovenijo. Zaradi nadaljnjega slabšanja razmer v Litostroju je vsestransko in bogato sodelovanje šole in Litostroja prešlo le v simbolično.

Zagon šole na novih izhodiščih

Ukinitev štiriletnih programov so zaposleni kmalu sprejeli kot nov izziv. Sodelovali so pri razvoju in uvedbi diferencialnih (3+2) programov in tako ponovno intenzivirali vlogo šole v okolju. Leta 1993 je šola v okviru ponovnega zagona organizirala prvo srečanje učencev poklicnih šol Slovenije, ki je na državni ravni preraslo v tradicionalno. Leta 1995 pa je šoli, po sedeminštiridesetih letih delovanja, z adaptacijo livarne uspelo pridobiti telovadnico.